Po dvaindvajsetih urah vožnje, smo se včeraj vrnili domov. Vsega skupaj smo prevozili preko 5300 kilometrov, vmes preživeli skoraj vse vremenske razmere, še najhuje je bilo ponoči, ko je v okolici Münchna snežilo. Temperature se v času našega bivanja niso dvignile nad 7 stopinj celzija, april letos zares kaže zobe.
Končno osemnajsto mesto je mogoče več, kot smo na začetku pričakovali, a glede na to, da smo se na koncu spogledovali celo s štirinajstim, so nam zagotovo zrasli apetiti za naslednje leto, ko bo seniorsko prvenstvo v Kanadi. Dokazali smo, da lahko zelo dobro igramo proti reprezentancam z dolgoletnimi izkušnjami, proti olimpijskim udeležencem in proti nosilcem medalj z evropskih in svetovnih prvenstev, prav nihče od omenjenih nas ni odigral, pravzaprav so nekateri do konca trepetali za zmago. Pridobili smo si simpatije in spoštovanje ostalih, naredili reklamo Sloveniji in spoznali nove prijatelje.
Na tem mestu bi se rad zahvalil vsem, ki ste verjeli v nas, nas vsakodnevno spodbujali in nam kakorkoli pomagali. Hvala sponzorjem in navijačem!
In ne nazadnje hvala vsem štirim starinam, s katerim smo preživeli 12 nepozabnih dni na Švedskem. Marko, Matjaž, Mitja in Robert – bilo mi je v čast in veselje.
Upam, da naslednje leto ponovimo…
Matej
p.s. Seveda ne smem pozabiti Ajde in Jureta, ki sta nastopila v mešanih dvojicah. V izredno težki skupini sta se odlično borila vse do konca in nazadnje osvojila 39 mesto. Tudi vama hvala za vse.
—
Sobota. 23. april (zadnji dan prvenstva)
Pa smo končali. Na srečo na zabaven način.
Cel dan smo podredili samo enemi cilju – večernem banketu v elitni družbi. No, vmes je bilo sicer še nekaj zanimivih dogodkov, ogled finalnih bojev, recimo, pa zaključek seniorskega prvenstva, ampak treba se je bilo pripraviti na večerni zaključek.
Zmagovalce na tem mestu ne bom omenjal, rezultate si lahko pogledate na uradni spletni strani prvenstva. http://worldcurling.org/wscc2016 Tudi naša uvrstitev danes ni bila pomembna – bili smo odlični, ne glede na to, kaj si o nas mislijo drugi.
Zvečer smo zažgali, dobesedno. Oblečeni v zgornji del gorenjske narodne noše (tudi Ajda z zgornjim delom noše in mini krilom) smo že ob vstopu v dvorano poželi val pozornosti. Z nami so se hoteli slikati Novozelandci, Avstralci, Avstrijke, Poljaki in Škoti, …
Zabavali smo se na polno, peli in plesali. Vmes pa vsakemu drugemu obljubili, da se naslednje leto vidimo v Lethbridgu. Naša ekipa bo zagotovo tam, vsi ostali le, če bodo zmagali državne kvalifikacije.
V nedeljo dopoldan bomo zapustili Karlstad in se odpravili na dolgo pot domov, čaka nas približno 25 ur vožnje. Se vidimo v ponedeljek na Jesenicah, v torek pa bomo že skupaj navijali za naše reprezentantke v Zalogu…
—
Petek, 22. april
Včeraj smo zaključili s tekmovanjem, zato si lahko v nadaljevanju privoščimo (še) bolj sproščene urice. Tako smo se odločili, da se gremo potepat. Naš cilj je bil v začetku Oslo, glavno mesto Norveške, ki je bližje kakor švedsko glavno mesto Stockholm, a smo na koncu ugotovili, da je tudi to predaleč in smo odločili, da si gremo ogledat sistem vodnih zapornic Dalslands kanal. Saj veste tisti sistem, ko s pomočjo zapornic ladje premikajo med višje in nižje ležečimi jezeri. Pa smo se malo ušteli, izbrali smo Bengtsfors, kjer zapornice sicer še imajo, ampak jih že dolgo časa ne uporabljajo več. Tako smo iskali dalje, a tudi v naslednjem kraju nismo imeli sreče, pa naslednjem tudi ne. Izvedeli smo le, da bi morali še kakšnih 150 km bolj na jug ali na sever, da bi si lahko v živo ogledali delovanje teh zapornic.
Popoldan smo se vrnili v Karlstad, že prej smo se z Italijani in Poljaki zmenili za skupni piknik v našem kampu. Ob napovedani uri smo se nam pridružile še Litvanke in lahko smo začeli. Vsaka država je prispevala nekaj hrane in pijače, degustirali smo posamezne specialitete tako v tekoči kot trdi obliki. Bil je zares pravi piknik v odličnem vzdušju. Ko se je malo shladilo, smo se prestavili k Poljakom v hišico, kjer smo zaključili s karaokami. Odlično je bilo.
Med tem so v curling dvoranah igrali četrtfinalne tekme. Vročica se bliža vrhuncu, saj so jutri na sporedu le še polfinala in finala, v mešanih dvojicah pa še dodatne kvalifikacije za olimpijska mesta. Čisto prehitro bo vsega konec.
—
Četrtek, 21. april (zadnji dan predtekmovanja)
Tokrat začenjam blog še predno me ujame tema. In tule na Švedskem sonce prej vzide in zaide kasneje kot doma.
Zjutraj sva s Štravsem pospremila Cacyja, ki se na žalost po sili razmer predčasno vrača domov, na letališče v Örebro. Še sredi noči je bilo to, ob 3.30 smo štartali proti dobro uro oddaljenem letališču. Potnikov za Kebenhaven je bilo, reci in piši, točno 6. Varčni Švedi so jih verjetno peljali s Cesno, saj je Canadair za tako majhno število občutno prevelik. O Veliki, malo te že pogrešamo, predvsem pri pometanju, saj sam veš, da se v 3 čisto prehitro utrudiš. Predvsem v teh letih 😉
In glede na to, da imamo le 6 kart za zaključni banket (čeprav nas je tukaj 7), si si s tem naredil medvedjo uslugo, saj bi tako ali tako v soboto zvečer ostal pred vrati lokalne kongresne dvorane.
Ob 12ih smo igrali proti Novozelandcem. Proti Kanadčanom in Škotom, ki živijo na Novi Zelandiji, če smo bolj natančni. Do curling dvorane imajo le dve uri vožnje – z letalom! Trije od njih so nastopili tudi na olimpijskih igrah v Torinu leta 2006, kjer so osvojili 10. mesto. V zadnjih letih harajo na domačem ledu in se pridno udeležujejo svetovnih seniorskih prvenstev, na katerih neizmerno uživajo in se z lahkoto uvrščajo v izločilne boje. Takoj smo se poštekali. Zvečer bodo navijali za nas, saj so Avstralci njihovi največji rivali, primerljiv je naš večni hokejski derbi med Jesenicami in Olimpijo. In ve se kdo nima za burek! In z Novo Zelandijo in Angleži smo že dogovorjeni za skupni trening naslednje leto v Lethbridgu v Kanadi, kjer bo naslednje svetovno seniorsko prvenstvo. Še zaradi nečesa so nam pri srcu. Točno vedo kje je Slovenija. Niti Italijanka iz Piemonta, s katero sva bila skupaj včeraj na praznovanju stote obletnice švedske curling zveze, ne ve, da Italija na vzhodu meji na Slovenijo. Sem ji rekel, da je Trst naš, pa je rekla le: “Trieste. Eh? Non so…” In skomignila z rameni…
Ajda in Jure sta ob istem času kot mi igrala zadnjo tekmo prvenstva mešanih dvojic proti Finski. Po najboljši igri do sedaj se je Fincema na koncu malo pokakalo in sta v predzadnji igri dobila 4 točke, našima junakoma pa je v zadnji igri zmanjkal kamen za izenačenje. Kljub temu sta pustila odličen vtis in smo na njiju lahko neizmerno ponosni. Sta pa danes podala izjavo za medije. OK, nekako smo navajeni, da nas mešajo s Slovaško, ampak to, da obstaja Solvanija, pa še nismo slišali…
Zvečer smo igrali še našo zadnjo tekmo na prvenstvu – proti Kengurujem. Proti Škotom in Kanadčanom, ki živijo v Avstraliji! Se vam zdi, da ste to že nekje prebrali? Ne motite se, le 2 odstavka višje poglejte. Škoti igrajo za Anglijo, Wales, Novo Zelandijo, Avstralijo, Irsko in – ne boste verjeli – Škotsko! Odlično smo se borili, točke so nam kradli bolj kot Švedi avtomobile in na koncu smo pod pritiskom tudi kapitulirali. Vnaprej smo vedeli, da bo zmagovalec naše tekme osvojil končno peto mesto v skupini C in da bo s tem generalno najmanj petnajsti, a tudi naša uvrstitev med 18 najboljših na svetu je zgodovinska. V primeru jutrišnje zmage Slovakov nad Francozi smo lahko tudi 17. Za prvi, zgodovinski nastop seniorske reprezentance fenomenalno!
Dvomljivcem smo dokazali, da na prvenstvo nismo prišli le afne guncat, nadigral nas ni nihče, odločale so malenkosti in izkušnje. Vem, da so to besede za zadnji dan, a na mestu so že danes.
Jutri gremo na izlet. Ne vem še kam, turistični vodič bo Maži. Baje so v igri kanali in zapornice. Upamo na najboljše!
Po izletu nas čaka še piknik s Poljaki, Italijani in Avstralci.
Zabava je zagotovljena 😉
Greta
p.s. Maži prodaja curling čevlje št. 10 (smrdijo za 14) in kupuje bife…
—
Sreda, 20. april
Ojla, se zadnjic Cacy klele. Zadeva je taksna:
Noc je bila kratka. Ne zaradi taroka, ampak zaradi pozne tekme z reprezentanco, ki me vedno fascinira. Prihaja namrec iz drzave v kateri ze tri ali striletni otroci tekoce in slovnicno pravilno govorijo anglesko – Velike Britanije. So pa zato toliko slabsi (beri katastrofalni) pri zemljepisu. Pri njih si dobesedno zazelis, da bi bila edina tezava menjavanje pojmov Slovenia – Slovakia. Najprej so me anglesko vljudno zaprosili, ce jim na zemljevidu Evrope pokazem predel v katerem je Slovenija in ob tem poznavalsko prikimavali, najs, najs…. nato pa jim je se nekajkrat uslo Cehoslovakia… No comment. Sem bil pred tem, da bi jih povprasal kako kaj njihove kolonije in ali so v zadnjem casu pridobili kaksno novo. Vsaj v casopisu tega nisem zasledil.
Ce ste nagnjeni k sportnim stavam, bi danes morali staviti vse vase premozenje na naso zmago nad Turcijo. Izgubiti ne morete. Ne samo zato, ker smo ze na prvi pogled boljsi, ampak tudi zaradi tega ker Turkov na prvenstvo sploh ni bilo.
Kljub vsemu neka butasta pravila tekmovanja dolocajo, da se moramo tudi v tem primeru ob uri tekme pojaviti na igriscu. To pomeni, da moramo zagnati celotno logistiko, se napravljati, obuvati, potem pa kot bebci porivati kamne gor in se pretvarjati, da se kao ogrevamo. Ob uri zacetka tekme se pojavi sodnik in slovesno oznani da Turkov dejansko ni nikjer in da tudi nic ne kaze da bodo prav kmalu prisli (ja D… v Turciji so), nakar nam milostno podari tiste tocke, ki bi nam v vsakem primeru pripadle, cetudi bi bili tam v kopalkah in japankah. Groza.
Pa se kaj podobnega bi se lahko naslo. Tako smo bili verbalno, neverbalno, pa tudi pisno opozorjeni, da na “Welcome reception” v nobenem, ampak res nobenem primeru ne smemo priti v modrih kavbojkah. Lepo ozaljsani v crnih hlacah na rob, smo se tako ob napovedani uri pojavili v predverju dvorane, kjer je vsak dobil kozarec obarvane mineralne vode in tri bobi palcke. Ob vstopu v dvorano smo bili seznanjeni, da gre za sportno dvorano, kje je vstop s cevlji prepovedan. Vsak je dobil vrecke modre barve, ki smo jih morali nataknili preko cevljev. Tako smo v stilu smrkcev, z velikimi vreckastimi ceveljci in v crnih hlacah na rob koracali po dvorani in se delali blazno pomembne. Ampak v kavbojkah pa vseeno nismo bili. Pravila so pravila, red pa red.
Zanimi so tudi sodniki. V curlingu jih imenujejo vampirji, sori umpire. Najmlajsi steje tam okoli 50 -60 let, vecina pa se jih premika brez pomoci drugih. Njihova najpomembnejsa naloga je ceckanje s flumastri po nasih metlah, oznanjanje zacetka in konca treninga ter menjava rezultatov na panojih. Za to bi po moje lahko dobili tudi koga preko javnih del. Vecina spornih situacij je seveda v domeni skipov, ki se o njej dogovorita v skladu s pravili in curling spiritom. Sodniki pa ob tem s strani bolj kot ne le pisano gledajo, kaj se bosta taista skipa dogovorila, da bodo toisto oznacili na tabli. Zahtevno! Aja se to, v usesih imajo slusalko.
Tekmovanje so odvija v Karlstadu, mestu za katerega je podzupan v uvodnem govoru povedal, da je to mesto sonca. Slednji je tudi osrednji simbol mesta. Kako je do tega prislo sicer ne vemo, saj sonca tukaj ni ali pa zelo malo. Je pa veliko oblacnosti, vetra, obcasnega dezevja ter nizkih temperatur. Legenda govori in najstarejsi obcani baje se pomnijo, da je sonce tukaj zadnjic vec ur nepretrgano sijalo konec 19.stoletja. To se jim je verjetno tako vtisnilo v spomin, da so si to zapomnili do danes in ga uvrstili v svoj grb. Zato je logicno, da so med najslabse prodajanimi artikli tukaj prav soncne kreme. Dobis jih le do faktorja 3, saj ima naslikano sonce bolj slabo moc in naj bi ta faktor popolnoma zadostoval. Zupanu mesta smo pisno predlagali, da v grb mesta umestijo tudi kaksno dezevno kapljico.
Kar se prometa tice so Svedi vzorni vozniki, z najboljso prometno varnostjo. Povprecne hitrosti jim bo malce pokvaril nas kombi, se pa najde tudi pri njih kaksna crna ovca. Onidan smo bili prica podivjanem domacinu, veckratnemu krsitelju prometnih predpisov (domnevamo tudi kriminalcu), ki je pri omejitvi hitrosti 90 km/h brez kancka sramu drvel polnih 91 km/h, da je bila mera polna pa pri zavijanju tudi malce pozno vklopil smerokaz. Groza! Eni enostavno niso za na cesto. Se moramo paziti, doma imamo druzine.
Ostali so potrpezljivi in jih seveda nic ne vrze iz tira. Tudi dalj casa trajajoca ovira jih ne preprica, da ne bi za njo v koloni vzorno in potrpezljivo cakali s ciljem da da se slednja kakorkoli odstrani, odpelje ali drugace “odmuva” iz ceste. Sprasujem se, koliko casa bi stali v koloni, ce npr prvi vozik v vozilu skripne in se na cesti ustavi. Hmmm, kaj pa vem……pred pricetkom procesa gnitja trupla pokojnega soferja, bi mogoce najbolj neucakani (verjetno kaksni priseljenci) le pozmigali z lucmi ali bogabojece potrobili. Domnevam, popolnoma preprican pa nisem.
Popoldan smo sli navijat za Jureta in Ajdo na mixe. Igrala sta z Avstrijo. Ponosno zastopata naso drzavo, zelo se trudita, sta nadvse prijeten par in prav zasluzita si vso naso iskreno podporo. Da ne omenjam da sta iz nasega pobratenega kluba. Stiskali smo pesti in jih podpirali, ampak zal ni bilo dovolj. Bo pa tudi za njih to dobra izkusnja in trenutek, ki si ga bosta nedvomno priklicala v spomin ob poslusanju slovenske himne ob njuni podelitvi medalj na enih od naslednjih zimskih olimpijskih iger. Zdaj se nasmihate, cez nekaj let se ne boste.
Proti veceru smo Greto poslali na sprejem ob 100 letnici Svedske curling zveze. Crna srajca, crne hlace, kravata, malce smo ga se popravili, naspricali… in poba je bil za silo pripravljen. Kaj vec se iz tega telesca in postave enostavno ni dalo iztisniti. Se nasvet da naj se drzi bolj zase, da na vprasanja o poreklu odgovarja, da zastopa Ceskoslovasko ….in poba smo odpravili. [Vedel sem se vzorno in s kravato švedske curling zveze premagal vse ostale. Hvala Jure!]
Mi smo popoldan preizkusali kako bi nam slo prezivetje v svedski naravi, ce pride do kaksne naravne katastrofe oziroma havarije. Na vse je treba biti pripravljen. Polni dve uri smo testirali nas nagonski cut za skromnost, prilagodljivost v naravnem okolju, fleksibilnost ter voljo do zivljenja. V teh dveh urah smo se prepustili toku dogodkov v naravi (sicer le pred naso hisico). Medsebojno smo se bodrili, spodbujali ter junasko preziveli. Pri tem nam je pomagal prizgan gril, pecena rebrca za 8 oseb, pecen krompircek, juhica, ohlajene ovalne plocevinke… da ne dolgovezim, nekako smo preziveli in se zopet zatekli v varno zavetje hise in zalozenega hladilnika. Test samoohranitve smo uspesno koncali.
S tem zakljucujem moje bloganje iz Svedske. Naneslo je tako, da v domovino odhajam predcasno. Bo pa za bloganje v nadaljevanju skrbel Greta, katerega bom/o z veseljem bral/i. Upam, da sem vam priblizal dogajanje tukaj na severu (razvitem zahodu) in z vami delil kaksen dogodek, ki bi ga sicer pokopala zgodovina. Podatki kazejo, da nas blog dnevno obisce krepko preko 100 bralcev iz Slovenije, Slovaske, Svedske, Rusije, Anglije,… in pazite, celo iz Brazilije in Sri Lanke (bravo Pero). V oci mi je padel podatek, da ni nobenega bralca iz Severne Koreje. Bom uredil ko pridem domov.
Mojim sobratom iz ekipe, Juretu ter Ajdi zelim veliko srece in uspeha na tekmah. Tako kot sedaj, se naprej castno zastopajte barve nase lepe drzave. Vsi bomo iskreno navijali za vas.
Vem, da niste pivo, ampak res ni prav nobenega razloga, da nas ne bi razveseljevali se naprej!
Cacy the One
—
Torek, 19. april
Preden začnem, moram povedati, da sem zelo ponosem na tele moje starine! Včeraj se je močno zatresla hala, ko se je Norvežanom v šestem endu odvalil kamen od srca, saj smo jih pet endov in pol držali v šahu. In ko smo danes Angležem v prvih štirih endih kazali kako se igra curling in so jih samo izkušnje reševale pred katastrofo priznam, da mi je rasel greben na tribuni. In nenazadnje, ko do tebe pridejo Danci, s katerimi smo šli na nož dan pred tem in ti rečejo, da od srca navijajo za nas, potem se zaveš, da si si pridobil spoštovanje ostalih.
In požel simpatije ostalih zaradi tistega švedskega kuharja, ki smo ga v orbito lansirali predvčerajšnjim. Vsi nas poznajo, vsi prihajajo k nam in nam čestitajo za izvirno domislico. In sprašujejo kaj imamo v načrtu za naslednji video. Da ga ja ne bi kdo spregledal, smo ga poslali tudi Cameronu MacAllisterju, šefu stikov z javnostmi na tem prvenstvu. A smo ubrisani, a?
Skratka, moje pisanje pred dvema dnevoma je očitno padlo na plodna tla, danes je bila hišica sreče mirna do devetih zjutraj. Mogoče tudi zaradi tega, ker zjutraj nismo imeli tekme, Ajda in Jure pa šele petnajst minut čez enajsto. To, da bi me poslušali in resno jemali zagotovo ni bil razlog, starega kozla pač ne spremeniš čez noč…
In smo šli dopoldan iz kampa, jaz na trenersko tribuno v Löfsberg areno k Ajdi in Juretu, ostali pa na ogled mesta. En trg, ena cerkev, to je to – center mesta. Karlstad. Klstad, kakor mu rečejo domačini. Še gostilne nimajo v centru, za razliko od njih smo še v moji domači Škofji Loki bolj napredni. Mi trije smo vmes švicali na tekmi proti Nemčiji. Še ena napeta tekma, kjer so odločile izkušnje. Tiste izkušnje, ki jih v zadnjih dneh vedno omenjam, a so še kako odločilne. Smo pač mlada curlingaška nacija, ki izkušnje še le dobiva.
Ta teden je očitno izumiteljski teden. Mogoče je le luna, ki bo zdaj zdaj polna, a Maži je ta teden zelo produktiven. Najprej Magnetomet…
… in nato še Kamnomet, nekakšna mešanica balinanja in curlinga.
Naj pred ogledom videa povem le še to, da vsak vrže po dva kamna, meče se jih pa v dveh rundah in to vsi naenkrat. Po končanih metih najbližji kamen dobi 5 tončk, drugi najbližji 3 in tretji eno tončko. Igra se do 101, s tem da moraš zaključiti TOČNO na 101. Če greš čez, se tvoj rezultat enostavno ne upošteva in moraš metati dokler ti ne uspe.
Seveda brez zapletov ni šlo:
Preživel je. 🙂
Prvi mednarodni turnir (smo le igrali na tujih tleh) v Kamnemetu je dobil Micka. Drugi je bil Cacy in tretji Maži. Greta in Marko sva se obrisala pod nosom, a sva na zaključni podelitvi vseeno odigrala pomembni vlogi:
Zvečer smo odigrali naslednjo tekmo tudi na ledu, več o njem sem že napisal v prvem odstavku mojega bloga. Ajda in Jure tudi, rezultat je identičen.
Ura se bliža četrti zjutraj in Cacy me priganja, naj hitro zaključim. On ima naslednjega seveda že napisanega, čeprav se dan še niti začel ni…
Počasi se odpravljamo spat, počasi, mudi se nam nikamor ne. Pravkar smo se nekaj odločili:
Jutri bomo premagali Turke. Obljubim! Če ne, dam za rundo! Vsem!
Greta
—
Ponedeljek, 18. april
Pozdrav vsem nasim bralkam in bralcem. Ejga Cacy spet klele.
Igranje taroka do dveh ponoci ni pustilo vecjih posledic. Ne fizicnih, pri porazencih pa tudi ne psihicnih. Vsaj kazali jih niso. Kot se za seniorje spodobi je bilo ze pred sedmo v hisi dokaj zivahno. Taksne zrele in izdelane osebnosti veliko spanca ne rabimo. Ze navsezgodaj smo pripravljeni na najhujse podvige, stres in fizicne obremenitve. Baje to lahko potrdijo tudi zene. Zato pa smo reprezentanca.
Po novem pisemo blog tudi po narocilih. Nase ekipe v Bratislavi ga niso uspele sestaviti, zato smo ga za njih napisali kar iz Svedske. Nobene velike znanosti ni potrebno, uporabis osnovne podatke: pivo, Zvone, pivo, vzhod, kriminal, zurka, samski dom, pivo….aja pa curling, in blog je tukaj. Veliko zgresiti ne mores. Razmisljamo, da bi repertoar razsirili tudi na zahvale po pogrebih (…za podarjeno cvetje, zupniku za lep pogrebni obred, pevcem za lepo zapete pesmi, zahvala sosedom, se posebej Ivanki….ja bi kar slo….).
Micka je ze navsezgodaj odsel gledat tekmo med Italijo in Poljsko in se s tem pripravljat na nase prihodnje nasprotnike. Mi se za to nismo odlocili, saj smo z obema ekipama ze igrali, je pa res da atu tega nismo povedali. Kaj ces skipa begat. Mogoce se pa z njimi srecamo naslednje leto in nam bo ta Mickin ogled prisel prav. Ce do takrat vsega ne bo pozabil.
Sredi dopoldneva, pred naslednjo tekmo je bilo stanje priblizno tako: ….Mazi trenira smukaski pocep za Petelinji greben v Kitzbuhlu (zajtrki so mocni), Stravs noce iz gugalnice, Micka pa po povratku iz hale spet Medjugorsko zre v krosnjo, ce se mu prikaze veverica. Ima li ovde koji jaci?
Pravijo da. Ob dvanajstih nas je namrec cakala tekma z Norvezani. Baje je to narod, ki ima svojo drzavo tukaj nekje blizu in prav tako igra curling. Zanimivi ljudje, ki v sportu silno neradi izgubljajo. Zal tudi nam ni slo vse po nacrtih. Ceprav smo vecino tekme igrali odlicno, celo najboljse doslej, nam je v zadnjih dveh endih slo vse narobe.
Podrobnega opisovanja dogajanja v zakljucku tekme si verjetno ne zelite slisati. Kako smo mi videli ta zadnji del tekme, pa vam lahko najlazje opisem skozi nekaj originalnih, nespremenjenih Murphyjevih zakonov:
– Vsaka rešitev rojeva nove težave.
– Vse gre narobe hkrati,
- Kadar se zdi, da gredo stvari na boljše, si nekaj prav gotovo prezrl.
– Ko je stvar zavožena, jo z vsakim poizkusom, da bi jo izboljšali, še poslabšamo
– Smehljaj se…, jutri bo slabše…..itn, itn
No tako nekako je bilo. Po tekmi so nas Norvezani nekaj casa iskali, da bi nas tradicionalno povabili na pivo. Nasli nas niso, saj smo ze vzorno sedeli v bifeju za mizo in cakali, da nam ga koncno ze dostavijo. Menili smo namrec, da je vse to samoumevno, uradno vabljenje pa zgolj birokratska ovira in nepotrebna izguba casa.
Ko je izjemno kvalitetno, okusno, fenomenalno, nadvse slastno in sploh ohhh Svedsko pivo (o tem sem ze pisal) zdrsnilo po grlu, smo odpujsali domov na kosilce.
Jemo redno in raznovrstno. Problem je le hladilnik, v katerem kar ne najdemo dovolj prostora. Da pa vas ne bo doma prevec skrbelo vas lahko vseeno seznanim, da smo po nekaj dneh z ustreznimi prerazporeditvami v hladilniku uspeli vanj spraviti tudi nekaj pokvarljive hrane. Pravokotne plocevinke bi resile marsikateri problem. Proizvajalci mleka so to ze spoznali, cakamo da se pivovarji.
Jota je bila odlicna in se vroca, oziroma vrela postezena iz sporgeta. Mazi nam je odredil 3,45 minute casa da jo dokoncamo, nakar moramo s kombijem na mixe. 4 minute za vroco joto pomeni najmanj opecen jezik, ki potem cel popoldan premetavas po ustih in ga na vse mogoce nacine ohlajas. Kakorkoli, na koncu so vsi opustili nasvete iz mamicinih skrinj in ga zaceli hladiti s pivom. To pocnejo tudi v trenutku ko to pisem, nadaljevali pa bodo baje se naslednje dni. Prej ali slej se bo shladil.
No, po kosilu smo sli po Jureta in Ajdo, ki jih je cakala tekma mixov z domacini Svedi. Oba castno zastopata barve nase drzave zato si nadvse zasluzita tudi naso podporo.
Šveda sta seveda izjemno izkusen par, ki jih bo zelo tezko premagati. Zato smo si zamislili nacrt po katerem bi nasima pri tem pomagali. Nacrt je bil naslednji: najprej bi z incidenti na trenerski tribuni zacel coach, nato pa bi sledili se mi na tribuni s skandiranjem, “malo vas je, malo vas je pic***” Micka, bi oklofutal in obrcal najblizjo ostarelo navijacico Svedske ter ji raztrgal zastavo, odtrgali bi kaksen stol in za povrh prizgali se kaksno baklo… Na ta nacin bi zmedli nasprotnike do te mere, da bi Jure in Ajda normalno nabirala tocke in s tem zmagala. Mi bi se na koncu opravicili, ker nas je malce zaneslo, cestitali Svedom za posteno tekmo ter jim zazeleli vec srece prihodnjic. Tokrat smo bili pac mi boljsi.
Kasneje se za taksen scenarij nismo odlocili, ampak smo ostali zgolj pri nekaj zamrmranih “dejmo jh”, “bravo”, ter parih plosk, plosk….. Rezultat je bil temu primeren…..
Po tekmi smo sli hladit jezike s hladilno tekocino.
Kaj naj recem za konec danasnjega bloga? Do sedaj smo zbrali eno zmago in dva poraza [tekmo s Poljaki smože odmislili]. Ste razocarani? … Ne bodite prevec, seniorji se zavedamo dejstva, da nikoli ne bomo mogli osreciti vseh – nismo pivo!
Jutri berite Greto.
Cacy the Great
—
Nedelja, 17. april
“Ja Greta, blog bo treba napisat, a ne?” je rekel Cacy pred minuto. Zdaj naj mi pa nekdo pove, kako lahko zmagam po tistem njegovem včerajšnjem poročilu? Ne morem. Nikakor.
Starce očitno daje demenca in so že ob šestih ropotali po naši hišici, čeprav smo danes proti Dancem igrali šele popoldne. Baje se mnogi na prvenstvu pritožujejo, da se tekme pričnejo čisto prepozno (ob osmih zjutraj) saj večina vstaja še pred našimi. Kaj delajo do takrat, ko vstanem sam, me niti ne zanima, me pa vsako jutro čaka skodelica čaja.
Po zajtrku smo si ogledali kamp, v katerem prebivamo. Najbolj nam je padlo v oko to, da Švedi čez zimo pustijo prikolice in vso opremo v kampu in to kar pred prikolicami! Če bi bili na Hrvaškem, bi verjetno kosilnico, mizo in stole, da ne rečem žara, sosedje pokradli v isti minuti, ko lastniki zapustijo kamp.
Ko ima človek veliko časa, mu gredo po glavi traparije. Dokaz je tule:
Ideja je padla v trenutku. Kje smo? Na Švedskem. Kdo je najbolj znan Šved? Ne šved, Šved! Točno – kuhar iz Muppet Showa.
Tudi mi imamo svojega kuharja Markota, ki je bil takoj za. Maži je prevzel luč, Micka zvok, jaz kamero, Cacy pa je bil rekviziter. Režirali in montirali pa smo kar vsi skupaj. Tako smo se zabavali, da bomo jutri posneli nekaj novega. Pravkar smo sredi brainstorminga, ideja zaenkrat še ni padla.
Je pa Maži dopoldne zahvaljujoč Poljakom izumil novo igro – magnetomet. Predstavitveni video je posnet, predstavimo ga v naslednjih dneh.
Po kosilu smo šli v mesto. Ajda in Jure sta igrala prvo tekmo proti Korejcema in po dobri igri nesrečno izgubila. Po tekmi smo šli še na tekmo starin, ki so se odločili, da bodo tudi danes pili na tuje stroške. Danci so bili lani v Sočiju četrti, mi pa si izkušnje še nabiramo. Naj jim bo!
Zdaj tekmujemo med sabo. V taroku. Zmaguje Maži, ki glej ga zlomka, tudi piše rezultate. Popolno naključje. Itak. Ko mu gre dobro, mu utripa žila na zapestju, ko piše rezultate, se pa cel trese. Igramo po nekih čudnih jeseniških pravilih zaradi katerih mi v rokah ostajajo karte, a to le takrat, ko imam dobre karte, traven se pa vsi privoščljivo nasmihajo. Kar naj se smejijo, jutri bodo za kazen šli peš iz trgovine nazaj v kamp. Grem naprej igrat, jutri bo z vami spet ljubitelj Severne Koreje in Slavka Avsenika.
Lahko noč vsem skupaj.
—
Sobota, 16. april (to, da piše Cacy, bo več kot očitno)
Tipkovnica je za danes zopet v mojih rokah. Tale blog bova izpeljala z Greto, saj sva prepricana, da boste le tako dobili verodostojen posnetek stanja tukaj na severu.
Dan se je zacel “vzpodbudno”. Sam sem ob vstajanju z glavo zadel ob stropno luc (kot izkusen alpinist spim seveda na pogradu), Micka je ob tekanju po kampu videl srnice (bog nam pomagaj), Greta je ugotavljal da nimamo zastavic in pinov za prvega nasprotnika, saj so ostali pri Culetu na drugi strani mesta, ob odhodu iz bajte pa ugotovil, da je pozabil tudi cevlje. V taksnem stanju, smo polni “samozavesti” prispeli na prvo tekmo z Italijani.
Tam smo ugotovili, da mora Stravs na veliko potrebo, zvijalo je tudi Micko, ki je pred vrati potrpezljivo cakal na vstop v stranisce…in to 3 minute pred pred pripravo na ledu….. Mazi je godel, jaz sem se pa spraseval kaj sploh delam tukaj.
Uspeh enostavno ni mogel izostati. Italijane smo dokaj suvereno odpravili s 7:4 in jih povabili na pijaco. Pijaca (se posebej pivo) je tukaj izjemno kvalitetna, nadpovprecna, izjemnega okusa, skratka take ne najdes nikjer. Karkoli narocis je nadpovprecno, odlicno, slastno, polnega okusa, skratka ohhhh ….To seveda ni niti najmanj res, ampak priblizno toliko smo za pijaco placali.
Naj omenimo do po vsaki tekmi organizator v lokalu pripravi mize, na katerih je posebej oznaceno za kateri dve reprezentanci je namenjena. Na ta nacin spodbuja medsebojno druzenje ekip po tekmi in vlece iz denarnic se zadnje krone. Prvo podpiramo, drugo niti ne, zato Mazi s seboj zvesto nosi naso torbo srece, z domacimi napitki.
Se preden smo sedli, je Stravs z oznacbami za naso drzavo odsel do organizatorja ter jim pripravil uro zemljepisa. Povedal jim je da je druge svetovne vojne konec, da je Kennedy po streljanju v Seatlu umrl in celo to da Cehoslovaske ni vec. Ker je ni, je nastala nova pravno formalna tvorba – Slovaska. Slovaska pa ni Slovenija, zato so pocasi prisili do zakljucka, da bi nam na mizo vseeno dali slovensko zastavo. In to so z manjso zamudo tudi storili, zaradi cesar smo se lahko posvetili izjemno prijetni ekipi iz Piemonta v Italiji.
Ker smo prvo tekmo zmagali so apetiti narasli, ….polfinale je za nas postalo samoumevno, za finale se bo treba malo potrudit, ampak pri teh luzerjih to kaksen poseben problem verjetno ne bo. Malce nas moti da je finalna tekma v soboto popoldan, ko mene vec ne bo. Ampak kaj bi to, nasa kvaliteta itaq tako ocitno odstopa, da bomo s tremi igralci zmagali le z manjso razliko od pricakovane. Kdo pa vprasa za njo, ko domov pripeljes pokal za svetovnega seniorskega prvaka? Halo? V bistvu je nasa edina naloga samo se ta, da napravljeni pridemo na tekme, vse drugo je ze skoraj urejeno. Ne vem zakaj smo sploh morali toliko trenirati. Micka se je predal alkoholu in prizgal cigaro (poglej sliko) ter godel. ….ima li koji jaci?
Tako nabruseni smo se preko poldneva odpravil domov. Ob taki projekciji je zdrava prehrana brez veze, zato smo se ustavili v trgovini in si privoscili nabaviti mastna rebrca. Mazi je zakuril gril, Stravs pripravil solato, ostali pa s priborom in servieti cakali, da mrtva zival pride na mizo.
Ob tem smo ugotovili, da so na spletni strani prvenstva pod imenom nase reprezentance objavili fotografijo Slovaske ekipe. Stravsu smo predlagali, da uro zgodovine ponovi zacensi s srednjim vekom, Smuckotu pa da napise protestno pismo organizatorjem. To je tudi storil in jih seznanil, da smo dobili kar nekaj ogorcenih pisem nasih zena, da kje sploh smo, saj so na sliki SP pod Slovenija popolnoma drugi? Zadeva je bila urejena v trenutku. Zene imajo neverjeten vpliv tudi tukaj na daljnem severu.
Pred obedom smo pregledali tudi donirana zdravila nasih sobratov in sosestra. Doze smo malce porazdelili, saj nekateri potrebujejo vec spet drugi manj. Da je temu res tako, smo se prepricali sredi dneva, ko smo zunaj zaslisali kricanje in zahteve po fotoaparatu. Micka je videl veverico…. in to Svedsko !?. Poba bi moral malo veckrat iz bloka v naravo. Pojasnili smo mu, da tam v gozdu se vedno zivijo zivali iz slikanic in iz Grimmovih pravljic. Bil je vesel, ceprav nam popolnoma verjel ni. Medtem je veverica usla. Zdaj naj ga preprica, kdor ga lahko.
Po rebrcih na grilu smo se popoldan odpravili na tekmo s Poljaki. Z njimi smo pokadili (“popusili” je grda srbohrvaska beseda, ki je v tem blogu ne bomo uporabljali), zato smo se dogovorili, da jo cimprej pozabimo. To sem vzel resno in kaj vec od nje se vec ne spomnim. Mogoce le to, da smo bili povabljeni na pivo in Bizonovo travarico. Preteklik je na mestu, saj je ni vec.
Vecer se spusca nad naso hisico. Stravs koncuje pletenje nogavic za zeno, Mazi si krpa preluknjane nogavice, jaz koncujem gobelin z naslovom “Svedski Los pri parjenju”, Greta pa na internetu isce posnetek zadnje oddajo Ozare na TV SLO. Baje je bila zadnja nadvse zanimiva. Edino Micka dezura na igriscu in gleda nevemkateroze tekmo, kot da bo kaj od tega odnesel.
Verjamete? Vas problem.
Jutri je dopisnik znova Matej. Berite ga.
—
Petek, 15. april (piše Greta)
Kljub napovedim smo v Karlstad prispeli srečno in varno. Res pa je, da so 3 crkovine v zadnjem delu kombija zgodnje petkove ure prespale. Po petindvajsetih urah vožnje smo 2 uri prezgodaj pripeljali pred dvorano na sestanek ekip in zaman iskali lokal, ki bi bil takrat že odprt in tako smo ostali brez jutranje kave. Očitno Švedi ne vstajajo radi preveč zgodaj.
Sestanek ekip je minil v prijetnem prijateljskem vzdušju precej hitro, saj so prve ekipe na led stopile že ob 9:30. Mi smo bili danes prosti, zato smo današnji dan izkoristili predvsem za počitek po dolgi vožnji. Hiška, kjer prebivamo, je čudovita in udobna, kar lahko potrdita tudi Ajda in Jure, ki sta se nam pridružila pri kosilu in popoldanskem počitku. Ugotovili smo, da prebivamo na povsem različnih koncih mesta, dalj dejansko že skoraj ne bi mogli biti 🙂
Ob sedmih zvečer smo se odpravili na uradno odprtje obeh prvenstev in druženju vseh sodelujočih. Gostitelji so nam pripravili nepozaben večer. Plesne in glasbene točke so bile tako doživeto zaigrane, da smo se ob malih trolih neizmerno zabavali, vsake toliko časa pa sem preveril ali starine še dihajo, saj so bile trolske pojave zares strah vzbujajoče. Najbolj je užival Štravs, ki je vsako točko pospremil z bučnim aplavzom. Najmanj pa je uživala Ajda, ki smo jo preostali člani odprave soglasno izvolili za zastavonošo in je morala celo prireditev za razliko od nas stati. Vina in piva kljub obljubam organizatorjev niso stregli…
Počasi se že odpravljamo spat, jutri nas čakata dve pomembni tekmi. Prva, že ob osmih zjutraj proti Italiji in druga popoldne, ko se ob 17ih merimo proti Poljski. Fantje s(m)o nabrušeni in željni dokazovanja, da na prvenstvo nis(m)o prišli le pozirati. Ajda in Jure imata jutri še en prosti dan, prvenstvo mešanih dvojic začenjata šele v nedeljo popoldne.
Lahko noč!
—
Četrtek, 14. april (piše Cacy)
S temi prvimi, izbranimi besedami začenjamo pisanje našega bloga o Odisejadi na Švedsko. Za prvi dan sem dežuren Cacy. (vnaprej priznam slovnične napake in se iskreno kesam)
Začelo se je sicer ze dan prej, ko so nam članica in člani našega kluba za srečno pot podarili zabojček zdravil. Glede na naše zdravstveno stanje in seniorski status smo ocenili, da bodo zadostovala za dobra dva dni. Če le ne bo kaj hujŠega.
Glede na število Svizcev [v ekipi] je bil start pričakovan. Pole position pred tunelom je pač del naše usode. Le trije so nas uspeli prehiteti.
Na mejnih prehodih smo se poigravali z mislijo, da bi se šli igrico “azil, azil!”. Gre se tako, da policistu Micka reče: “Azil, azil …vor in maj kantri!” [Azil, azil … vojna v moji deželi] Zmaga tisti, ki uspe policista prepričat, da gre za pravega Slovenca iz Hrušice. Glede na izjemno majhno možnost zmage se tega nismo šli.
Kakorkoli, Maži za volanom in jaz kot kopilot, svetovalec, instruktor, Garmin… sva uspešno premagovala kilometre, dela na cesti, deževje, slabo vidljivost in kamionarje. Med tem sta Greta in Štravs zadaj brezskrbno spala in v spanju do nezavesti cmokala in godla. V zadnjem delu smo prevažali tudi nekaj mrtvih stvari, med njimi tudi Micko s flekom na glavi. Več ur je kazal le minimalne znake življenja. Ni zastonj toliko na bolniških in po toplicah.
Ko smo že pri potovanju, naj ob tem omenim še prijaznost nemških policistov, ki so nam na avtocesti z rdečo bliskavico signalizirali, da je vse v redu in da naj s prekoračeno hitrostjo nadaljujemo vožnjo proti cilju. Kurt in Hans najlepša hvala. Smo ubogali.
Postanek. Maži vozi bistveno bolje kot parkira (glej fotko). Vazno je da je vozilo obstalo, mi pa raztegnili noge. Divjaki so urinirali po ruševju, mi ostali kulturni pa po straniščih. O imenih ne bom. Naj o omenjenem divjaku izdam le to, da je za te podvige nabavil popolnoma nove pohodne čevlje s Kitajske.
Kavico smo naročili pri balkanski rojakinji, ki je vztrajala pri nemščini. Ker so bile na izbiro več kot tri vrste kave, smo naročili tako, da skoraj nihče ni dobil tisto kar je izgovoril pri šanku. Ne vem kako, ampak pri Čopu se nam to ne dogaja.
Po kosilcu na Avtohofu sem za volanom zamenjal Mažija. Moja zanesljiva vožnja (mladinke in mladinci jo poznajo iz Finske) ni ostala neopažena. Že po prvih metrih je napetost v vozilu popustila, padla je tudi kaksna šala, odpirale so se pločevinke. Stres in bojazen pred vožnjo sta popustila in na obrazih se jih je pokazala brezskrbnost. V takšnem stanju sem posadko ob pol osmih zvečer dostavil na trajekt za Dansko, ključe vozila pa predal Greti. Posadki je nasmešek znova izginil z obraza. Trdno smo se pripasali.
Policijsko kontrolo na vstopu smo preživeli brez praske. Azila namreč nismo omenjali, gledali smo pa tako milo in nedolžno kot otroci v podsaharski Afriki. Razlogov za kakšno premetavanja vozila zato ni bilo, zato so naš Davidov hram na kolesih spustili na Dansko.
Do polnoči smo z našim kombijem ravno pricukali in priskakali čez Dansko, kjer sedaj na zaključku prvega dne čakamo trajekt za na Švedsko. Moj dnevno blog se s tem zaključuje, pisalo pa v rokah že drzi Greta.
Berite nas tudi jutri. Upamo, da do takrat že prispemo na nas cilj. Sam nisem čisto prepričan, saj se po kombiju govori, da bo proti jutru vozil tudi Micka.
—
V petek se v Karlstadu pričenja letošnji dvojni curling program, na SP seniorjev (WSCC) in SP mešanih dvojic (WMDCC) pa bo imela svoje predstavnike tudi Slovenija.
V seniorski konkurenci bodo nastopili člani našega kluba Mitja Resman, Matjaž Prezelj, Marko Štravs in Robert Sušanj, v mešanih dvojicah pa Ajda Zavrtanik Drglin in Jure Čulić iz CK Zalog. Obe ekipi spremlja kot trener Matej Šmuc.
Seniorji bodo na SP v curlingu nastopili sploh prvič v zgodovini slovenskega curlinga, v konkurenci 27 ekip, ki so razdeljene v 3 skupine, pa bodo naši nasprotniki reprezentance Poljske, Anglije, Italije, Norveške, Danske, Turčije, Avstralije in Nove Zelandije. Prvi dan prvenstva je Slovenija prosta, zgodovinsko prvo tekmo na SP bodo naši seniorji odigrali v soboto ob 8:00 proti Italijanom.
Uradna stran SP seniorjev (WSCC)
V mešanih dvojicah Slovenija letos nastopa četrtič, tretjič zapored bo na njem nastopil Jure, za Ajdo pa je to prvo prvenstvo. Na WMDCC letos nastopa rekordnih 42 ekip, saj bo ta disciplina tudi na sporedu olimpijskih iger v Pjongčangu čez dve leti. Ekipe so razdeljene v 6 skupin, nasprotniki Slovenije pa so Koreja, Švedska, Nemčija, Litva, Avstrija in Finska.
Uradna stran SP mešanih dvojic (WMDCC)